Kata
Uvod
Gichin Funakoshi, utemeljitelj Shotokan karateja, je zagovarjal tezo, da končni cilj karateja ni v zmagi ali porazu, temveč v izpopolnjevanju značaja. Zato lahko predstavimo karate kot šolo samodiscipline, ki vodi v prosvetljenje.
Dobesedno »karate do« pomeni »pot prazne roke«. To vključuje tudi duhovni pomen »očiščenja« samega sebe vseh negativnih namer in ne samo borjenja brez orožja. Zato so principi treninga globlji in jih lahko uporabimo tudi v normalnem življenju.
Trening karateja vsebuje zelo malo duhovnega učenja. Vendar je močno pričakovanje, da bodo karateisti spoznali duhovna načela s pomočjo zagnane vadbe in veliko vaje. S pomočjo izpolnjevanja tehničnih navodil trenerjev, zgleda starejših karateistov in z natančnim izvajanjem vseh tehnik, lahko karateist razvije globoko razumevanje tako tehnične kot tudi duhovne plati karateja.
V karateju vlada načelo, da ni druge priložnosti. Zato mora karateist vsako tehniko izvajati tako, kot da bi bilo njegovo življenje odvisno od njene uspešne izvedbe. Ta koncept izhaja iz japonske »budo« tradicije »ikken hissatsu«, kar pomeni: » ubiti z enim udarcem«. Vendar je stvaren pomen tega v tem, da se mora karateist popolnoma posvetiti izvajanju vsake tehnike z vso odločnostjo in močjo, brez kakršnega koli oklevanja in strahu pred neuspehom.
Zgodovina karateja
Gichin FunakoshiShotokan |
Shotokan karate ima svoje korenine na otočju Okinawa, ki je sedaj sestavni del Japonske. Starodavna borilna veščina »Okinawa-te« (okinavska roka) se je prenesla na Japonsko kot »kara-te« (kitajska roka) in se nato preoblikovala v »karate-do« (pot prazne roke).
V zgodni zgodovini je bila Okinawa samostojno kraljestvo pod močnim kitajskim vplivom. Po določenem času je razvila vazalski odnos s Kitajsko, kar je omogočilo okinavskim mojstrom borilnih veščin, da so se učili na Kitajskem, pa tudi kitajski mojstri so lahko obiskovali Okinawo.
V začetku so bile znane tri šole »Okinawa-te« imenovane po mestih, kjer so jih vadili: Shuri-te, Naha-te in Tomari-te. Shotokan karate pa je moderna japonska šola, ki se je razvila iz teh tradicionalnih okinawskih šol.
Zgodovina karateja je nejasna in nedokumentirana. Skoraj do nedavnega so karate vadili na skrivaj in ni ostalo skoraj nobenih zapiskov. Celo v okviru družine niso odkrito govorili o vadbi karateja.
Danes smatramo Funakoshi Gichina kot očeta modernega karateja, in je popolnoma brez dvoma »oče« japonskega karateja. Bil je šolski učitelj na Okinawi in zelo zagnan karateist. Karate je pričel vaditi že v otroških letih, najprej pri mojstru Yasutsune Azato (1827-1906) in nato še pri mojstru Yasutsune Itosu (1830-1915).
Zaradi dobrega znanja japonščine so izbrali Funakoshija za prvo predstavitev okinawskega karateja izven Okinawe. To je bilo leta 1916 (ali 1917) in še 1922. Njegove predstavitve so bile zelo uspešne in so vzbudile veliko zanimanja za uvedbo karateja na Japonskem. Zato je po drugi predstavitvi karateja Funakoshi ostal na Japonskem.
Na začetku je bilo le malo karateistov, ki so podpirali edinega učitelja karateja na Japonskem. Zato je moral 56 letni učitelj poprijeti za vsako delo v študentskem domu, kjer je osnoval svoj začasni »dojo«. Delal je kot čuvaj, vzgojitelj in vrtnar. Da bi imel za hrano, je moral prepričati kuharja, da je vadil pri njem karate.
Naš stil karateja se imenuje Shotokan, kot priznanje mojstru Funakoshiju, ki je imenoval svoje pero, s katerim je pisal pesmi in kaligrafijo, Shoto. Beseda Shoto pomeni pinijo, ki valovi v vetru. Funakoshi je izbral to ime zato, ker je imel zelo rad poslušal šum pinij v vetru, ko se je po večerih sprehajal na Okinawi.
L. 1936 je Funakoshi postavil svoj prvi »dojo« v Tokiu. Njegovi učenci so ga poimenovali »Shotokan«, kar pomeni Shoto klub – hiša. Funakoshi sam ni poimenoval svojega stila, vendar se je njegov stil vedno povezoval z imenom dojo-ja, v katerem so ga vadili.
Mojster Funakoshi je umrl 26. aprila 1957. Začasa svojega življenja je poučeval mnogo slavnih karateistov, med njimi so bili tudi Shigeru Egami, Masatoshi Nakayama, Tsutomu Oshima, Hidetaka Nishiyama in Teruyuki Okazaki, Motokuni Sugiura, Taiji Kase…
Naša organizacija JKA (Japan Karate Association – Japonska karate zveza) je bila ustanovljena l. 1949 v Tokiu. Funakoshi je bil njen prvi predsednik.
JKA WF
JKA / WF (Japan karate association / world federation) je največja in najstarejša karate organizacija na svetu.
Ustanovljena je bila l. 1949, kot prvi predsednik pa je bil izvoljen Gichin Funakoshi – oče sodobnega karate doja.
JKA je edina organizacija, ki ima poseben specialistični karate tečaj, ki izobražuje bodoče trenerje karateja.
JKA je odgovorna za širjenje karateja po vsem svetu, saj je že od l.1960 pošiljala svoje trenerje po vsem svetu.
JKA je prva organizirala karate tekmovanja (od. 1957).
Danes JKA predseduje Nobuyuki Nakahara, glavni inštruktor je Ueki Masaaki, po vsem svetu pa JKA karate vadi preko 5 mil. članov.
Več o JKA: http://www.jka.or.jp/
Stopnje
JKA karate ima 10 KYU – šolskih in 10 DAN – mojstrskih stopenj.
Za vsako stopnjo je potrebno osvojiti določen nivo znanja in izkušenj ter to prikazati na izpitu. Kyu izpiti potekajo 3x letno pod nadzorom licenciranih izpitnih izpraševalcih JKA Slovenije v klubih ali na zveznih izpitih. Mojstrske stopnje kandidati opravljajo na mednarodnih seminarjih (Gasshuku) v Sloveniji in tujini ter v JKA Sohonbu HQ v Tokyu. |
||||
|
Velemojstri
Do gi in simbolika
Oblačilo za karate se imenuje »gi« (tudi »do-gi« ali »karate-gi«). Narejena je po vzorcu obleke, ki so jo osnovali na koncu 19 stoletja za judo. Sestavlja jo bel suknjič, bele hlače in pas.
Z izjemo barve pasu nosijo vsi karateisti enake obleke.
Bela barva obleke simbolizira čistost namenov in odsotnost hudobnih motivov, saj bela barva v bistvu pomeni , da ni nobene barve. Ta prispodoba pa nima resnične zgodovinske osnove.
Obstoja mnogo različnih borilnih veščin in večina od njih uporablja svoje vrste oblačil. Nekatera od njih so podobna našim, mnoga pa ne. Nikoli ni zaželjeno obleko, pas ali oznake kakšne druge šole borilnih veščin, kajti vsaka od njih ima svojo zgodovino, tradicijo in simboliko.
Pri začetnikih je zaželjeno, da nosijo »do gi« čimprej mogoče. Vendar lahko na začetku vadijo tudi samo v majici s kratkimi rokavi in ohlapnimi hlačami.
Pas pri karate oblačilu »dogi« se imenuje »obi«.
Pri vadbi drži oblačilo skupaj, označuje pa tudi stopnjo znanja posameznika. Šolski (kyu) pasovi so barvni, mostrski (dan) pa črni.
JKA znak je »In-Yo« simbol. To je manjši krog v večjem krogu. Manjši krog je rdeče barve in predstavlja sonce. »In-Yo« simbol ima enak pomen kot kitajski »Yin-Yang« simbol. Predstavlja ravnovesje med nasprotnimi silami in v prenesenem pomenu lahko rečemo, da predstavlja naravo.
Japonski napis pod znakom pa pomeni: Shadan hojin Nihon karate kjokai – Zveza, družba Japonske karate zveze.
Shotokan tiger ima svoj izvor na okinawski gori »Mount Torao« (kar pomeni »tigrov rep«), kjer je Funakoshi poslušal šum pinij v vetru med večernimi sprehodi. Zanj je simbol narisal Hoan Kosugi ob prvi izdaji Ryukyu Kempo l. 1922.
Po kitajski tradiciji tiger nikoli ne spi, zato Shotokanov tiger predstavlja stalno budnost gibajočega tigra in istočasno spokojnost mirnega duha, ki ga je Funakoshi doživljal med poslušanjem šuma pinij na Gori tigrovega repa.
Pravila
Pravila obnašanja
Trening karateja se izvaja na tradicionalni japonski način in vsi karateisti morajo upoštevati določena pravila obnašanja.
Splošna pravila
Vstop v dojo v obutvi ni dovoljen.
Obleka za karate (»do gi«) mora biti vedno čista in brez večjih gub na začetku treninga, zato je vedno potrebno pravilno zložiti obleko. Vse poškodbe obleke je potrebno takoj popraviti. Edina dovoljena oznaka na obleki je uradni JKA simbol.
Pri vstopu v dojo in prav tako pri izstopu se je potrebno prikloniti. Na ta način se pokaže spoštovanje veščine in drugih karateistov. To ima podoben pomen, kot stisk roke v navadnem življenju ali kot vojaški pozdrav v vojski.
Ko vstopi trener ( ali gostujoči trener) v dojo, se morajo karateisti zravnati in prikloniti.
Očala, kontaktne leče in slušne aparate lahko karateisti uporabljajo na treningih samo na lastno odgovornost.
Če samo opazujete trening, izvajanje izpitov ali tekmovanje, morate sedeti mirno, ne smete se pogovarjati, jesti, brati ali se sprehajati. Od karateistov se zahteva, da so na treningu ves čas izvajanja treninga. Če mora kdo iz opravičenih razlogov predčasno zapustiti trening, mora za to dobiti predčasno dovoljenje trenerja.
Zaradi varnosti je potrebno pred vstopom v dojo sneti ves nakit (ogrlice, verižice, prstane in uhane). Prav tako je potrebno redno obrezovati nohte na prstih rok in nog.
Začetni pozdrav
Na začetku treninga se vsi karateisti poravnajo v vrsto nasproti prednjega dela dojo-ja (Shomen) glede na doseženo stopnjo (kyu – dan) od desne proti levi. V vsaki stopnji posebej se je potrebno prav tako poravnati z desne proti levi glede na starost.
Sredina vrste mora biti za trenerjem in pred srednjim delom srednjega dela dojo-ja. Karateisti morajo biti v vrsti z ramo ob rami.
Po poravnanju vrste se karateisti istočasno spustijo na kolena (seiza). Po kratki meditaciji (mokusu) za umirjenje duha, se priklonijo naprej (shomen ni rei) in nato še trenerju (sensei ni rei).
Najprej vsate trener, potem pa vsi ostali (kirits).
Na nekaterih treningih se lahko na zahtevo trenerja izvede začetni pozdrav samo s poravnanjem vrste in priklonom brez spuščanja na kolena. Temu se pravi neformalni začetni pozdrav.
Med treningom
Med treningom se karateisti ne smejo pogovarjati. Velja pravilo čim manj vprašanj, da se ne prekinja potek treninga.
Če je potrebno popraviti obleko ali pas, se mora karateist predhodno obrniti od prednjega dela telovadnice. Zaželjeno je, da se to dela samo med prekinitvami treninga.
Zelo nespoštljivo je zehati, naslanjati se na stene, stati s prekrižanimi rokami ali pa kazati dolgočasje in naveličanost z gledanjem na uro ali skozi okno, ker to povzroča vznemirjenje tudi drugih karateistov. Zelo pomemben del treninga je tudi vzdrževanje visoke stopnje koncentracije med treningom neglede na okoliščine, kar je zelo uporabno tudi v normalnem življenju.
Če zamudiš trening, zavzemi seiza položaj v zadnjem delu telovadnice in počakaj na znak trenerja, da ti dovoli, da se pridružiš skupini. Če moraš iz opravičenih razlogov predčasno zapustiti trening, moraš o tem vnaprej obvestiti trenerja.
Če med treningom zboliš ali se poškoduješ, moraš takoj o tem obvestiti trenerja, da se lahko takoj izvedejo potrebni ukrepi.
Zaključni pozdrav
Na koncu treninga se karateisti spet poravnajo v vrsto, kot na začetku treninga, se spustijo v seiza položaj in po kratki meditaciji na glas recitirajo »dojo kuhn« (tradicionalni kodeks shotokan karateja):
|
Spet se izvaja priklon naprej, priklon trenerju. Trener vstane prvi in nato pa vsi ostali. Velja za vljudno, ni pa obvezno, če se prikloniš proti čelnemu delu telovadnice, preden stopiš iz vrste.
Trening
Po začetnem pozdravu se najprej izvaja ogrevanje in raztezaje. Temu sledi vadba osnovnih tehnik (kihon), kat in borbe (kumite). Na koncu treninga je umirjanje in zaključni pozdrav.
Zaželjeno je, da karateisti vadijo v organiziranih skupinah najmanj 3 krat na teden . Poleg tega je potrebno še samostojno vaditi vsak dan najmanj 5 -10 minut.
Karateisti imajo različne sposobnosti in napredujejo z različnimi hitrostmi. Zato ni smotrno primerjati tvojega napredka z napredkom drugih karateistov. Ne obupuj, če ti ne gre tako, kot bi želel, saj je zelo verjetno, da delaš veliko bolje, kot sam misliš.
Osnovne tehnike
Osnovne tehnike obsegajo bloke, udarce, sunke in brce. Tehnike se izvajajo v določenih položajih in so lahko povezane z gibanjem, časovnim zaporedjem (timing), pravilno razdaljo, usmerjanjem (targeting) ali pa njihovimi kombinacijami.
Blok izvede preusmerjanje napada. Pri tem se največkrat uporablja podlaket, lahko pa se uporabljajo tudi roke ali noge. Večina blokov se izvaja tako, da se v momentu kontakta zapestje hitro zavrti. S tem se izognemo zoperstavljanju sile s silo ali pa potiskanju, ki prinese veliko izgubo časa. Če pride do kontakta že po zaključeni rotaciji zapestja, potem se blok spremeni v udarec.
Udarci se ponavadi izvajajo s komolcem, podlaktjo, s petjo, s prsti in z odprto roko. To so ponavadi napadalne tehnike, ki pa so tudi zelo učinkovite kot bloki.
Sunki zahtevajo čvrsto stisnjeno pest. Do kontakta pride ponavadi s členkom kazalca in sredinca. Nekaj sunkov pa izvaja kontakt s podaljšanim členkom kazalca ali sredinca. Večina sunkov zahteva hitro rotacijo zapestja neposredno pred kontaktom.
Brce predstavljajo nožne tehnike, kjer največkrat pride do kontakta z nogo, nartjo in golenico. Pred izvedbo brce je potrebno sunkovito dvigniti koleno in ga po izvršeni tehniki vrniti v izhodiščni položaj. Obstajata dve vrsti brc: švrk (keage) in sunek (kekomi).
Ročne in nožne tehnike so enako pomembne in zato zahtevajo enako stopnjo intenzivnosti treninga (mnogim karateistom se zdijo nožne tehnike težje od ročnih, zato je pomembno, da vadijo nožne tehnike nekoliko bolj intenzivno). Priporočljivo je vaditi enakomerno levo in desno stran (z nekoliko več poudarka na vadbi šibkejše strani).
Na vsaki stopnji bodo karateisti osvajali nove tehnike, ki postopno postajajo vse težje in težje. Večina bo osvajala nove tehnike hitro, nekateri pa bodo za to potrebovali več časa. Pri izvajanju tehnik so dovoljena določena odstopanja glede na zgradbo telesa in s tem povezanimi omejitvami, vendar se od vseh zahteva, da delajo po najboljših močeh.
Borbe (kumite)
Borbe predstavljajo uporabo osnovnih tehnik. Nikakor ne smejo predstavljati strahu ali zaskrbljenosti.
Obstaja pet vrst borb oz. stika s partnerjem: pet koračna borba (gohon kumite), tri koračna borba (sambon kumite), eno koračna borba ippon kumite), pol-prosta borba (jiyu ippon) in prosta borba (jiyu kumite). Prve štiri predstavljajo dogovorjen napad, blok in protinapad. Pri prosti borbi pa lahko vsaka stran napade po svoji želji brez napovedi.
Pet in tri koračna borba zahteva, da stran, ki napada, stopi naprej in udari, stran, ki se brani, pa stopi nazaj in blokira. Stran, ki se brani, izvede protinapad po petem ali tretjem udarcu. Potem pa se vloge zamenjajo. Sta dve seriji napadov, prva v višino glave (jodan) in druga v višini telesa (chudan).
Enokoračna borba udejanja princip, da v karateju ni druge šanse – napadalec ima na razpolago samo en napad in napadeni ima na razpolago samo en blok in protinapad. Dodajo se tudi napadi z brco. Od nivoja sedmi kyu do prvega kyu se zahteva eno koračna borba.
Pol prosta borba (jiyu ippon) se izvaja na podoben način, kot eno koračna, le da se napadalec in branilec prosto gibljeta. Napadalec mora počakati, da pride v položaj, ugoden za napad, to je, da je na pravi razdalji in da je našel odprtino v nasprotnikovi obrambi. Samo nivo shodan (1. dan) zahteva prosto borbo (jiyu kumite).
Neglede na to, kakšna vrsta borbe se izvaja, ni nikoli dovoljen kontakt. Vsi napadi se morajo zaustaviti na kratki razdalji od cilja. Te vrste kontrola predstavlja enega od bistvenih elementov karateja.
Kata
Gichin Funakoshi je Shotokanu zapustil 15 kat, JKA pa jih je dodala še 9.
Vse gibe je potrebno izvajati tako, kot da bi jih izvajali z resničnimi nasprotniki in mora vladati občutek, kot da se izvaja resnična borba. Tako se v katah lahko izvajajo tehnike, ki bi bile preveč nevarne v realni borbi. Prav tako pa kate učijo napad in obrambo pri večih nasprotnikih.
Na začetku bodo učenci vadili samo eno kato: Heian Shodan. Na vsaki naslednji stopnji bo dodana nova kata. Vendar je potrebno vedno vaditi tudi vse predhodne kate. Prvih pet kat je: Heian Shodan, Heian Nidan, Heian Sandan, Heian Yondan in Heian Godan. Nato se nadaljuje s Tekki Shodan, Tekki Nidan, Tekki Sandan, Bassai-dai, Kanku-dai, Jitte, Hangetsu, Empi, Gankaku in Jion.
Po zadostni vadbi prvih 15 kat, se uvajajo dodatne kate: Bassai-sho, Kanku-sho, Chinte, Unsu, Sochin, Nijushiho, Gojushiho-sho, Gojushiho-dai in Meikyo. Nato se lahko vadi dodatne napredne kate.
Taykyoku Shodan je bila pripravljena kot kata za začetnike.Glede na klasifikacijo kat, so shotokan kate razvite iz Shorin-ryu (Shorin šola) ali iz Shorei-ryu (Shorei šola). Prva poudarja zelo lahke in hitre tehnike, s hitrimi premiki naprej in nazaj. Druga poudarja razvoj fizične sile in moči mišic. Obstaja nejasnost o tem, ali sta Gankaku in Nijushiho Shorin ali Shorei kati.
Zelo pomembno je, da se nauči vsako kato do popolnosti, preden se preide na drugo kato. Pravilno razumevanje vsake kate je veliko bolj pomembno, kot pa površno poznavanje večih kat.
Kiai
Kiai (dobesedno: »krik duha«) je v karateju zelo pomemben. Izvede se z napetjem trebušne prepone in izdihom zraka skozi usta. Tako, da se izvede kratek, oster zvok. Pri tem se ne izgovori beseda »kiai«, temveč nekaj podobnega kot npr. aj, hai, ei … Zvok sam bo drugačen od osebe do osebe. Kiai se uporablja pri osnovnih tehnikah, borbah in pri katah. Njegov namen je tristranski:
- dokaz borbenega duha
- ustrahovanje nasprotnika
- napetje vratnih in trebušnih mišic.
Če se ne izvede močan kiai v odgovarjajočem trenutku, se to smatra kot napaka.
Pri katah sta običajno dva kiai-ja. Kiai pri katah se izvaja v skladu s pravili JKA. Ne smatra se za napako, če se v določenem momentu izvede dodaten, močan kiai, vendar se je potrebno temu izogibati na izpitih in tekmovanjih.
Pri vadbi osnovnih tehnik morajo karateisti zvajati kiai pri vsaki peti (go) in deseti (ju) ponovitvi tehnike.Prav tako je potrebno izvesti kiai pri vsaki zadnji ponovitvi posamezne tehnike, pri obratu in pri vsakem zavzetju oložaja za izvajanje večkratnih tehnik.
Pri napovedanih borbah se izvede kiai pri poslednjem napadu in pri protinapadu. Pri prosti borbi se izvede kiai pri vsakem odločilnem napadu. Noben napad se ne smatra za močnega in odločilnega, če ne vsebuje kiai-ja.
Močan kiai lahko zmede nasprotnika in ustvari odprtino za napad. Prav tako ga lahko uporabimo zato, da bo nasprotnik odskočil ali se umaknil pred izvedbo resničnega napada.
Govori se, da močan kiai lahko zbega ali prestraši nasprotnika in s tem prepreči napad. Nekoč je bila poznana borilna veščina »kiai-jutsu«, ki je bila osnovana na uporabi Kiai-ja. Seveda pa taka dejavnost zahteva izjemno visok nivo borbenega duha.
In končno, kiai pomaga povečati silovitost napada z napetjem odgovarjajočih mišic. Prav tako pomaga nevtralizirati napad z izdihom zraka, kar napne vrat in trebuh in ga naredi manj občutljivega za izgubo »sape«.
Terminologija
Ukazi/Zahteve | |
Hajime | Začetek |
Kamaite | Začni zdaj |
Yoi | Pripravljen, shizentai, Hachiji-dachi z rokami s sproščenimi pestmi rahlo pred telesom, sproščen in pripravljen na hiter premik v katerokoli stran |
Yame | Stop |
Rei | Pozdrav (priklon) |
Nazivi | |
Kiai | Krik duha – močan izdih pri odločilni tehniki, ki dokazuje fokus (kime) in pravilno dihanje pri tem. |
Sensei | Učitelj, ponavadi se uporablja po izgovoru imena učitelja, npr.: Tanaka Sensei |
Osu | Pozdrav, ki ponavadi pomeni »da, razumem« (ne uporabljaj tega izven dojo-ja. (u je nem) |
Dojo | Vadbeni prostor, kjer se uči “pot” |
Hai | Da (“Ie” pomeni ne, kar je zelo nevljudno uporabljati v večini slučajev) |
Sestavni deli vadbe | |
Kihon | Osnovne tehnike (glej poglavje: Kihon) |
Kata | Forma (glej poglavje o katah) |
Kumite | Borba – stik z partnerjem (glej poglavje o borbah); vrste: Gohon Kumite – petkoračni kumite Sambon Kumite – trikoračni kumite Kihon Ippon Kumite – enokoračni kumite Jiyu Ippon Kumite – polprosti boj Jiyu kimite – prosti boj |
Osnovni položaji telesa | |
Jodan | Zgornji položaj (višina obraza – tipični tarči napada sta dbrada in nos) |
Chudan | Srednji položaj (nivo trebuha – tipična tarča napada je pleksus) |
Gedan | Nižji nivo (nivo mednožja – tipična tarča napada je mednožje) |
Štetje | |
Ichi | Ena |
Ni | Dve |
San | Tri |
Shi | Štiri |
Go | Pet |
Rokyu | Šest |
Shichi | Sedem |
Hachi | Osem |
Ku | Devet |
Ju | Deset |
Primeri štetja nad deset | |
NiJuSan | (2×10+3) Triindvajset, Gojushiho: Štiriinpetdrset korakov (Gojushi = 54, Ho = korak) |
Hyaku | Sto |
Grupiranje | |
Ippon | Enkraten kot pri ippon kumite – enokoračna borba |
Sambon | Trikraten (grupa treh) kot pri sambon tsuki (trojni udarec) |
Gohon | Petkraten (grupa petih) kot pri gohon kumite – 5 koračna borba |
Smer gibanja | |
Mae | Naprej |
Yoko | Vstran |
Ushiro | Nazaj |
Tate | Navzgor |
Age | Navpičen (age uke – navpičen blok) |
Otoshi | Navzdol |
Soto | Od zunaj navznoter |
Uchi | Od znotraj navzven . Ima dvojni pomen: Uchi Uke – blok in Empi Uchi – udarec s komolcem |
Migi | Desno |
Hidari | Levo |
Mawate | Obrat, običajno za 180 stopinj. Vendar je lahko v katerokoli stran, ki jo določi učitelj |
Bloki | |
Naziv | Opis |
Uke | Blok (dobesedno pomeni »sprejeti«) – uke ponavadi prestreza napadajoči ud pod pravim kotom |
Age-uke | Navpični blok |
Shuto-uke | Blok z roko v obliki noža |
Soto-uke | Blok od zunaj navznoter |
Uchi-uke | Blok od znotraj navzven |
Gedan-barai | Blok z zamahom navzdol (preusmeritev napada) barai ponavadi zadene napadajoči ud pod kotom, različnim od 90 stopinj (npr.: 45 ali 30 stopinj) |
Juji-uke | “X” blok |
Teisho-uke | Blok z dlanjo |
Morote-uke | Blok z dvignjeno sprednjo roko |
Haishu-uke | Blok z vrhnjim delom roke |
Udarci | |
Naziv | Opis |
Tsuki (also zuki) | Udarec, sunek |
Oi tsuki | Udarec z isto roko, kot je sprednja noga |
Gyaku-tsuki | Udarec z nasprotno roko, kot je sprednja noga |
Choku-tsuki | Udarec naravnost naprej (na mestu) |
Age-tsuki | Navpični udarec |
Mawashi-tsuki | Krožni udarec |
Sambon-tsuki | Trojni udarec |
Jun-Tsuki | Raven udarec |
Tate-tsuki | Navpični udarec s pestjo |
Ura-tsuki | Kratek udarec |
Kizami-tsuki | Sunek z vodečo roko |
Kagi-tsuki | Udarec z roko v obliki kljuke |
Yama-tsuki | Široki “U” udarec |
Awase-tsuki | “U” udarec |
Heiko-tsuki | Paralelni udarec |
Hasami-tsuki | Škarjasti udarec |
Empi-uchi | Udarec s komolcem |
Haito-uchi | Udarec s stranjo roke, kjer je palec |
Shuto-uchi | Udarec z roko v obliki noža (s stranjo, kjer je mezinec) |
Uraken-uchi | Udarec z vrhnjo stranjo pesti |
Kentsui-uchi | Udarec z roko v obliki kladiva |
Nukite | Udarec z roko v obliki puščice (dlan je lahko obrnjena vertikalno ali pa z dlanjo navzgor) |
Brce | |
Naziv | Opis |
Geri | Brca |
Mae-geri | Sprednja brca |
Yoko-geri keage | Stranska brca s švrkom (kot pri udarcu z bičem) |
Yoko-geri kekomi | Stranska brca z udarcem |
Ushiro-geri | Brca nazaj |
Mawashi-geri | Krožna brca |
Mikazuki-geri | Brca v obliki polmeseca |
Shittsui-geri | Brca s kolenom |
Fumikiri-geri | Rezalna brca |
Fumikomi-geri | Rušilna brca |
Položaji | |
Naziv | Opis |
Dachi | Položaj |
Zenkutsu-dachi | Prednji položaj |
Kokutsu-dachi | Zadnji položaj |
Kiba-dachi | Stranski položaj |
Heisoku-dachi | Položaj z nogama skupaj (stopali paralelno) |
Musubi-dachi | Sproščen položaj (peti skupaj, prsti navzven pod kotom 45 stopinj) |
Heiko-dachi | Položaj s paralelnima nogama (nogi narazen in paralelni) |
Hachiji-dachi | Yoi (položaj pripravljenosti), tudi kot shizentai – Položaj z odprtima nogama (nogi narazen in stopali obrnjeni navzven za 45 stopinj) |
Uchi hachiji-dachi | Obraten položaj z odprtima nogama (nogi narazen in stopali obrnjeni navznoter pod kotom m45 stopinj) |
Fudo-dachi | Diagonalni položaj (kot kiba-dachi, vendar obrnjen za 45 stopinj) |
Sochin-dachi | Drugo ime za fudo-dachi |
Shiko-dachi | Pravokotni položaj (kot kiba-dachi, vendar sta stopali obrnjeni navzven za več kot 45 stopinj) |
Renoji-dachi | “L” položal |
Teiji-dachi | “T” položaj |
Hangetsu-dachi | Položaj polmeseca |
Sanchin-dachi | Položaj peščene ure (podoben kot hangetsu-dachi, vendar sta nogi bolj skupaj) |
Neko ashi-dachi | Mačji položaj |
Sagi ashi-dachi | Položaj na eni nogi |
Kosa-dachi | Položaj s prekrižanima nogama |